Vrečke -takšne in drugačne

Vrečke izdelujem že dolgo. Pravzaprav bi lahko rekla, da že celo življenje, saj sva tudi s sestro, ko sva bili majhni, zlagali takšne in drugačne oblike iz starih papirjev, časopisnih listov, listov iz kakšnih revij ....
Kot samostojne, velikokrat pa zgolj kot del kompleta. Tako pri kompletih vrečka zamenja kuverto kamor se vloži voščilnica.
Vse moje vrečke so narejene z zgibanjem papirja in nekaj uporabe lepila. Samo osnovno zgibanje je največkrat sila preprosto, velikokrat pa se lahko zaplete, ko vrečko oblikuješ v končno obliko in jo zložiš tako, da jo povsem stisneš skupaj. Tudi na delavnicah, kjer delamo vrečke, opažam, da drugim to povzroča malo sivih las, ampak gre.

Takšnih kot so te na desni strani, naredim največ. Ker so prikupne in ker je v moji glavi že dolgo ukoreninjeno kako velik papir moram vzeti(tu gre včasih za resnično velike pole papirja, včasih tudi pol metra ali več), da bo pač vrečka toliko in toliko velika. Vsem je skupno to, da imajo izdelana držala (na takšen ali drugačen način). Majhne so zgolj samo za darilca, včasih z kakšnim dodanim kosom, kamor se lahko napiše ime. Malo večje velikokrat dobijo sestrico voščilico in še večje se ne družijo samo z voščilnico, ampak še kakšnim tretjim izdelkom.

 Ni nujno, da so zgolj enobarvne ali potiskane. Manjše so lahko tudi reliefno obdelane, kar seveda spet dodatno zakomplicira končno zlaganje. Te so npr. snežinkaste(z napisom ali brez in prav lepo je, kadar napis na relief dodamo s penastim trakom).

Drugačnost pri vrečkah (in seveda tudi njihov namen kaj bodo vsebovale) lahko delno določamo tudi s širino dna. Tule so v parih (še brez dodanih držal) izdelane z različnimi širinami dna.

Potem so tu še sila navadne vrečke.
Zgoraj iz modrih papirjev in tule še iz rdečih in belih. 
Te pravzaprav poznam najdlje, saj se še danes spominjam, da so mi v takšne vrečke(vedno bele) vložili bombone, kadar mi jih je star oče kupil "na kilogram".  Manj zlaganja kot pri prejšnjih, brez izdelanih držal (so tudi izjeme, kjer izdelam držalo), vendar nekako veliko bolj zahtevne pri samem finiširanju. Tudi sam papir za osnovo je tu veliko bolj problematičen, saj je s težkimi ali bog ne daj trdimi papirji izredno težko delati.
Kogar mogoče zanima več o takšnih preprostih vrečkah, si lahko tule pogleda dodatne fotografije modrih vrečk iz te objave, kjer so poleg zapisane tudi mere posameznih vrečk.
Potem pa so tu še t.i. dvojne vrečke. Tudi te so že moje dolgoletne znanke.Papir se zgiba tako, da se ustvari dva žepa in največkrat doda držalo. Ni pa to nujno. Lahko se tudi kako drugače zaključijo. Teh nekako naredim najmanj in velikokrat na njih kar pozabim.

Vrečke so lahko različno velike, pokončnega ali ležečega formata.

Ker tudi te vrečke povsem sploščim, tu prilagam čisto kratko navodilo za vse tiste, ki želijo, da takšna vrečka stoji na ravni podlagi. Z zgibanjem se na dnu ustvari nekakšna guba, ki pa ob zlaganju lepo sede skupaj. Na vsaki strani vrečke moramo tako seči s prstom v to gubo z notranje strani in pritisniti ob podlago. Potem takšne vrečke povsem samostojno stojijo.
Te vrečke so idealne za zamenjavo kuvert, kadar voščilnico podarjamo osebno in ne po pošti in poleg voščilnice priložimo še npr. zadnje čase zelo popularno: darilni bon. Le tega preprosto vložimo v drugi žep vrečke. Saj sem omenila, da ima vrečka dva žepa.