Danes sem tako .... malo lenobno razpoložena. Prav nič se mi ne da, nikamor se mi ne mudi (kar bi lahko naredila danes je itak že prepozno in lahko oddam na pošto šele jutri). In tako kar malo sanjarim, se prekladam sem ter tja in prepuščam predprazničnemu razpoloženju.
Se mi nekako zdi, da je to leto drugačno, da navkljub vpetosti v določene vsakodnevne in praznično pogojene rituale prihaja do mnogo odstopanj, sprememb. Skratka nekako drugačno je to leto v tem času.
Včeraj je bil eden redkih dni, ko smo bili vsi doma. Takrat me žane še neka posebna energija. Ta čas .... to hitenje in večno pehanje, lovljenje časa ..... Kar nekako oddahnila sem si. Vsaj ni bilo potrebno premišljevati, kdaj se bo kdo prikazal (če se sploh bo), kje so po cestah in kakšne so te ceste. Mame smo pač takšne. Čeprav o tem ne govorim in ne delam iz tega cirkusa, ne telefonarim za njimi, me vseeno skrbi, pa naj hočem ali nočem.
Današnja objava je namenjena vrečkam. Veliko sem jih naredila to leto. In še več kot zgolj samo naredila, posredovala različne postopke izdelave tudi naprej. Tako na individualnih delavnicah, kot tistih srednjih in takšnih malo večjih. Podarila sem malo morje materiala za izdelavo in pri tem občutila zgolj neizmerno radost.
Vsakič znova ko delam vrečko, padem v nek drug svet. Nič posebnega. Saj se tako dogaja tudi na drugih področjih. Vendar pa je to občutek, ki se ti nekako vtisne v spomin, nekam globoko. Pridejo dnevi, ko bi lahko cel dan delala samo vrečke. Te potegne. Me potegne. Ampak praviloma se to ne dogodi, saj potem pa res ne bi imela kam z vsemi temi vrečkami.
In obrobne zgodbe: oni dan je maček skočil na polico in nekaj stvari prevrnil. In poglej ga nebodigatreba! .... preden sem uspela pospravit, je prišel hčerin pes in dve razgrizel v prafaktorje. Le še okrasni trakci so mu nagajivo viseli iz strogo zaprtih ust, ko sem poizkušala zadevo rešit.
Takšne in drugačne .... z ročaji ali pa brez njih, kot tale slednja. Med drugim: narejena je iz rjave kuverte.
Ko sedjale pregledujem fotografije in se odločam katere bom pokazala na blogu, mi je kar toplo pri srcu. Toliko jih je, pa za skoraj vsako vem kdaj sem jo delala, ob tem premišljevala, mislila....
Lepe zadnje dni pred božičem želim vsem skupaj. Moja darilca so pod streho (vsaj tega bremena ni potrebno več nositi). Nekatera še čakajo na zavijanje, nekatera so že skrita pred nadebudnimi otroškimi očmi.
In včeraj smo postaivli smrečico. Je bilo traba izkoristit prisotnost vseh navzočnih. Nekateri z bunkicami v rokah, drugi s sesalcem.... tako pač je.
