nedelja, 30. december 2012

12 dni božiča (6)

Nedelja se piše, 30. decembra. 
Prva nedelja po božiču je praznik svete družine.

Pa ne želim pisati o tem. Mogoče samo kot informacija, da so danes blagoslovi družin, še posebno otrok.
Tudi med svojimi fotografijami nisem našla nobene "pametne, dovolj zgovorne" za danes.
Odhajali smo po poti skozi gozd. Nazaj med ljudi, hiše, zidanice in skednje..... S kraja, kjer smo lahko  zgolj samo še  slutili,  kje je nekoč stala revna koliba naše prednice. Mala jasa sredi gozda, zaraščena trava, pa vendar.....Nekaj je bilo v zraku, povsod okoli nas. Nekaj čudovitega. Ne samo tisti trenutek. Bila je tudi neka čudovita vez med nami: sorodniki, prijatelji, znanci z drugih koncev sveta. Povezanost, pripadnost o kateri je težko pisati. Treba jo je občutiti.  Svetli dolenjski gozdovi so tiho šepetali skupaj z nami in  nam poizkušali pripovedovati davne resnice, listje pod nogami je mehko šelestelo, zapuščena osamljena sadna drevesa ob poti so nam ponudila svoje sadove.
Kako drugačna so bila vsa ta, še ne tako davna  poletja.....
Ob zgodnjih jutrih si se tiho umaknil, da nisi zmotil jutranje molitve neokatehumnov. In čeprav je v skupno kuhinjo in jedilnico prišlo enajst bratov in sester, je vladal red. Vsak je vedel kje je njegovo mesto, komu mora priskočiti na pomoč. Všeč mi je bila njihova odkrita beseda. Predvsem starejših otrok. Rojeni materi angležinji in očetu slovencu v Sloveniji, so zapustili našo deželo in odšli živet v Anglijo. Sledili so poti očeta in matere, ki ju je misjonska služba poklicala tjakaj.  Zaljubljeni v slovenijo, svojo rodno deželo. Pogrešali so jo, močno. Le najmlajši od vseh se je rodil v Angliji. Tekanje majhnih in večjih nožic sem ter tja, prepletanje angleškega jezika s slovenskim, obiski okoliških družin z veliko otrok, ki so prav tako v neokatehumski skupnosti. Domače lubenice iz bližnje kmetije gospe Cvetke so ob večerih, pri malici, omamno dišale. Povsem drugače kot lubenice, ki jih poznam. Čeprav majhne, so bile tako .... veličastne- ravno v svoji majhnosti in skromnosti. In tega se prav nič niso sramovale. Prijazno so vabile s krožnikov.
Poletja, ko si začutil, da sem jaz ti in ti si jaz. Da je vse eno in da je prav tako. Tvoj dih je bil tudi moj in obratno. Na večer so se k nam zgrinjali prijatelji, znanci, bližnji in daljni sosedje ... travnik med domom in nekdaj mogočnim gospodarskim poslopjem je bil napolnjen z vrvežem. Odbojka, lokostrelstvo, prevračanje kozolcev po že rahlo vlažni trati, vonj pipe, ki jo je tam v stolu prižgal vaški duhovnik..... In ob jutrih ali pa mogoče pri povratku iz kakšnih naših potepanj nas je na pragu nič kolikokrat čakalo presenečenje. Sveže pobran mlad krompir, čebula, paradižnik, paprike, sveža jajca, vino ....
Z različnih vetrov skupaj zbrani otroci so v pičli urici pripravili odlično predstavo v napol podrtem gospodarskem poslopju. Čisto pravo gledališče: z odrom, zavesami, stoli zloženimi v vrste, preprostimi vabilci, travne bilke kot plačilo vstopnine, Krjavel, ki je hudiča na pol presekal v glavni vlogi, vaški župnik kot povezovalec programa, ovacije, ki so jih poželi .....
Kako malo je potrebno, da lahko začutiš, da je vse eno. Da smo pravzaprav vsi družina.

Ni komentarjev: